Z težkim škripanjem so se vrata za starim moškim zaprla, in znašel se je v enem najnevarnejših zaporov — kraju, kjer so bili zaprti najbolj brutalni zaporniki. Tukaj nihče ni postavljal nepotrebnih vprašanj, in nihče ni verjel besedam. Vsak se je boril samo zase.
Starec je med temi zidovi deloval kot tujek: vitek, miren, z utrujenim pogledom. Nihče ni vedel, da je nedolžen. Prijatelj, ki mu je zaupal bolj kot komurkoli drugemu, ga je podstavil — in izginil.
Že v prvih minutah so ga premerjali s posmehom in hladnostjo. Nekateri so šepetali, drugi so ga le opazovali. V zaporu takoj začutiš, kdo je žrtev — in koga je bolje pustiti pri miru. Starega moškega so takoj uvrstili v prvo kategorijo. Z nikomer ni govoril in se je čim bolj držal stran od vseh.
Toda pri večerji se je vse spremenilo.
Starec je preprosto sedel za prosto mizo in začel mirno jesti, ne da bi upošteval poglede okoli sebe. Ni vedel, da na tem mestu nihče ne sme kar tako sesti kamorkoli.
Ta miza je pripadala določenemu moškemu. Klicali so ga »Kraft« — zaradi njegove brutalne moči.
Vsi zaporniki so se ga brez izjeme bali. Govorilo se je, da ne pozna bolečine in ne pozna usmiljenja. Že je ubil dva človeka in ni imel več ničesar za izgubiti. Obsojen je bil na dosmrtno kazen. Zapor je zanj že zdavnaj postal dom, vsi drugi pa so bili le ozadje.
Ko se je »Kraft« približal mizi, je v prostoru zavladala tišina.
Starec ni takoj dvignil pogleda. Počasi je žvečil, pogoltnil in šele nato odgovoril:
— Pojem do konca in potem vstanem. Počakaj nekaj minut.
Te besede so visele v zraku kot napaka, ki je ni bilo več mogoče popraviti — in nevarnega zapornika so razjezile.
— Očitno me nisi razumel, — njegov glas je postal trši. — Takoj vstani. To je moja miza.
— Oprosti, — je starec enako mirno odgovoril. — Tvoje ime tukaj ne piše. Dovolj je mest. Tamle je ena miza prosta.
V tistem trenutku je nekdo pri sosednji mizi tiho izdihnil. Vsi so vedeli, kaj se bo zgodilo — za starega moškega je bilo konec.
»Kraft« je stisnil pesti, da so členki pobelili. V njegovih očeh je vzplamtela jeza. Nenadoma je zgrabil pladenj starega moškega in mu ga zlil naravnost po glavi. Kaša in koščki kruha so se razleteli po ramenih in mizi.
Starec je počasi dvignil glavo. Hrana mu je tekla po obrazu, vendar v njegovem pogledu ni bilo ne strahu ne panike. Le hladna mirnost.
— Si končal? — je tiho vprašal.
To vprašanje je zazvenelo tako, da so tudi tisti, ki se niso vmešavali, začutili napetost.
»Kraft« se je nasmehnil in zamahnil, da bi starega moškega udaril naravnost v obraz. Toda prav v tem trenutku se je zgodilo nekaj, kar je vse zapornike pahnilo v popoln šok 😯😨
In potem je šlo vse prehitro.
Starec se je nenadoma umaknil, zgrabil za roko in z enim samim natančnim gibom spravil napadalca iz ravnotežja. Masivno telo je treščilo na mizo.
Še pred sekundo so vsi gledali nemočnega starega moškega — zdaj so gledali nekoga, ki je ležal na tleh in pred katerim so imeli spoštovanje celo pazniki.
Toda s tem še ni bilo konec.
»Kraft« se ni več dvignil. V prostoru je vladala popolna tišina. Nihče se ni premaknil. Starec si je z rokavom obrisal obraz, kot da se ni zgodilo nič posebnega, in mirno rekel:
— Saj sem rekel, da pojem do konca in potem vstanem.
Ponovno je sedel in začel mirno jesti to, kar je ostalo. Po nekaj sekundah nekdo ni več zdržal in je šepetaje vprašal:
— Kdo si pravzaprav?..
Starec je za trenutek obstal, se rahlo nasmehnil — vendar v tem nasmehu ni bilo veselja.
— Včasih sem bil svetovni prvak v boksu.
To je rekel, kot da govori o nečem davno minulem, kar nima več nobenega pomena.
