Če bi Sašo Đukić leta 1986 vedel, kam bo pripeljala šolska kamera, ki jo je kot gimnazijec vzel v roke, bi ji morda namenil precej več pozornosti. Takrat si namreč ni predstavljal, da bo preprosta srednješolska šala postala eden najbolj prepoznavnih likov slovenskega humorja in da bo sam več desetletij pozneje še vedno stopal na oder v lasulji, ruti in predpasniku.
Mama Manka je danes veliko več kot lik, ki si ga je nekoč izmislil mladi dijak. Postala je del njegovega življenja, kariere in tudi njegovega pogleda na ljudi. Toda pot do tega, da je lik postal fenomen, ni bila vedno prijetna.
Sašo se je kot mladenič videl v povsem drugačni vlogi. Predstavljal si je prihodnost kot profesor slovenščine, pisatelj ali filmar. Morda bi postal vse troje. Ženska iz Dolenjske, ki govori brez dlake na jeziku o možeh, ženah, župnikih, cvičku in spolnosti, v teh načrtih zagotovo ni imela posebnega mesta.
Potem pa je prišla Manka.
Šolska naloga, ki je ušla izpod nadzora
Začetek sega v leto 1986. Sašo Đukić je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, ko sta s sošolcem Sašem Stojanovičem dobila šolsko kamero. Profesorica jima je namenila preprosto nalogo: snemati šolske dogodke in proslave.
Mlademu Sašu takšna vsebina ni bila posebej zanimiva. Namesto običajnih šolskih posnetkov je zato raje pripravil scenarij za kratki igrani film. Vanj je vključil humor, ki mu je bil takrat blizu, in začel graditi lik, ki ga danes pozna skoraj vsa Slovenija.
Ime Manka je našel pri Mišku Kranjcu oziroma pri Mankici iz zgodbe Strici so mi povedali. Zunanjo podobo je nekoliko prilagodil po eni od profesoric, način govora pa je črpal pri sorodnici iz Dolenje Straže. Tako je nastala pretirana, skoraj karikirana dolenjska ženska, ki pa je bila gledalcem hkrati nenavadno domača.
Že takrat je imel Sašo jasno predstavo, da mora Manko igrati moški. Idejo je povezal s svojo ljubeznijo do Monty Pythona, kjer so moški igralci pogosto nastopali v ženskih oblačilih.
Sam sebe sprva ni videl v tej vlogi. Bil je avtor scenarija in režiser, zato je na šoli organiziral avdicijo. Toda med sošolci ni našel nikogar, za katerega bi menil, da lahko liku da tisto, kar si je zamislil.
Potem je nekdo predlagal, naj poskusi sam.
Sašo je nadel lasuljo in oblačila ter odigral prizor. Tako zelo se je vživel, da sploh ni opazil, kaj se dogaja okoli njega. Ko je zaključil, so njegovi sošolci ležali po tleh in se od smeha držali za trebuh.
Takrat je bilo odločeno. Mama Manka je dobila svojega igralca.
Iz šolske kamere na televizijo
Lik se ni dolgo zadržal samo v gimnazijskem okolju. Do leta 1991 so nastali trije kratki filmi, ki so prišli na Vaš kanal Novo mesto, prvo lokalno televizijo na območju takratne Jugoslavije.
Dolenjci so Manko hitro sprejeli. Sašo danes meni, da je čas njenemu vzponu zelo pomagal. Interneta še ni bilo, zato so ljudje še toliko bolj iskali vsebine, v katerih so prepoznali svoj način življenja, svoj humor in svojo govorico.
»Čas je bil pravzaprav idealen. Interneta še ni bilo. Ljudje pa so želeli nekaj domačega, nekaj svojega, nekaj v domači govorici. Manka je govorila njihov jezik, poznala njihov svet in se norčevala iz njihovih navad. In prav to so ljudje potrebovali,« pojasni Novomeščan.
Nato je sledilo sodelovanje s Studiem D. Sašo je skupaj z Janijem Muhičem do leta 1996 ustvarjal sobotno zabavno oddajo Zanke in uganke Mame Manke.
Še večji korak pa je sledil leta 1996. Takrat je nastal prvi celovečerni nizkoproračunski amaterski film Spomini Mame Manke.
Ko se je film pojavil v dolenjskih kinematografih, je zanimanje preseglo pričakovanja. Ljudje so množično prihajali v kino. Ko so film izdali še na videokasetah, jih ustvarjalci skoraj niso mogli dovolj hitro razmnoževati.
Manka je tako prišla v številne domove in postala del odraščanja nove generacije.
»Ko otrok ni dal miru, so mu zavrteli kaseto, pa so bili vsi zadovoljni. Prav ti otroci so danes odrasli oboževalci, ki znajo še vedno na pamet dele dvournega filma.«
Pomagali so ji tudi znani obrazi
Pri širjenju Maminega glasu zunaj Dolenjske so pomembno vlogo odigrali Franci Kek, Lojze Slak in televizijski producent Slavko Podboj.
Slavko Podboj in Lojze Slak sta jo v začetku 90. let povabila v oddajo Boš videl, kaj dela Dolenjc. Tako je Mama Manka prišla tudi na Televizijo Slovenija, kjer se je pojavljala v kratkih, enominutnih humorističnih skečih.
Hkrati so prišli še nastopi na prireditvah in druženja z Ansamblom Lojzeta Slaka na veselicah.
Sašo takrat še vedno ni razmišljal, da bi lahko Manka postala nekaj trajnega.
»Priznam, da si nisem mislil, da bi lahko postala nekoč tudi fenomen. Takrat se mi je to zdela kot neka trenutna fora, ki bo pač izginila.«
A očitno ni izginila.
Nasprotno. Z vsakim letom je postajala bolj prepoznavna.
Ko so izvedeli, kdo se skriva pod lasuljo
Dolgo je občinstvo verjelo, da je Mama Manka preprosto Mama Manka. Da se za kostumom skriva lik, ne pa Sašo Đukić.
Ko je njegova identiteta postala znana, pa je občutil tudi precej manj prijetno plat prepoznavnosti.
»Dogajale so se grde stvari, ljudje so name gledali z nekim gnusom ali pa sem imel vsaj tak občutek. Nenadoma jih ni zanimal samo humor. Opazovali so, ali se bom zmotil in namesto v ženski osebi začel govoriti v moški. In se spraševali, kaj naj bi dejstvo, da moški igra ženski lik, sploh pomenilo,« se nerad spominja.
Sprva ga je vse skupaj tako prizadelo, da je razmišljal celo o tem, da bi se od Mame Manke poslovil. Nato je našel način, kako ločiti oba svetova.
Organizatorje je začel prositi, naj ga ne predstavljajo kot Saša Đukića, ki igra Mamo Manko.
»Saša ni v tej zgodbi. Mama Manka je samostojen lik. Tega pravila se držim še danes. Ko oblečem kostum, Sašo preprosto izgine,« pravi.
In po 38 letih je ta preklop zanj skoraj samoumeven.
Če ga kdo brez rute in predpasnika prepozna po glasu ter previdno preveri, ali je res on, se Sašo še vedno rad pošali:
»Ja, sem Jan Plestenjak. Kako ste pa to vedeli?«
Manka si lahko privošči tisto, česar Sašo ne more
Med Sašem in njegovim najbolj slavnim likom obstaja pomembna razlika. Mama Manka lahko pove stvari, ki jih Sašo kot Sašo ne bi.
»Mama Manka je brez dlake na jeziku. Zelo rada hodi po robu in na trenutke gre na zasebnih zabavah tudi čez rob,« priznava.
»Stvari, ki jih pove Mama Manka, jaz kot Sašo ne bi povedal nikoli. Nikdar in nikoli v življenju. Ona si lahko dovoli več, česar si Sašo ne sme.«
Prav zaradi tega je lik zanj postal tudi nekakšen ventil.
»Nekateri imajo hribe, drugi kolo, tretji so v prostem času lovci, jaz imam pa Manko.«
Manka pa se že od začetka praviloma ne spušča v politiko. Sašo se je tej temi zavestno odpovedal, ker meni, da je bil slovenski humor nekoč že preveč politično obarvan.
Namesto tega ostajajo njene stalne teme odnosi med možem in ženo, podeželsko življenje, ljudski običaji, domači župnik in cviček.
Material pogosto pride kar iz vsakdanjega življenja.
»Črpam iz ljudi, ki jih potem preoblikujem. Ljudje prihajajo dostikrat kar sami do mene in mi govorijo neke štorije in si želijo in jim je v čast, da bom jaz to kot Mama Manka povedal naprej.«
Nekatere zgodbe uporabi, druge izginejo iz njegovega spomina skoraj takoj.
»Nekatere uporabim, kakšne pa tudi takoj pozabim.«
Od Dolenjske do Rogerja Moora
Leta 2000 je Manka dobila novo filmsko priložnost. V kinematografe je prišel film Na svoji Vesni, v katerem je imela pomembno vlogo.
Ob njej so nastopili Milena Zupančič, Lojze Slak, Rebeka Dremelj, Sašo Hribar, Andrej Karoli, Robert Erjavec in Rok Cvetkov. V filmu se je pojavil tudi Roger Moore.
»Lagal bi, če bi rekel, da ni bila počaščena,« se danes pošali Sašo.
Manka pa ni ostala samo na televiziji in filmu. Leta 2000 se je pojavila tudi v stripu Mesečnik.
Njena prepoznavnost je rasla, a skupaj z njo niso prišli samo prijetni trenutki.
Sašo se spominja nastopov na veselicah, kjer je na oder priletela tudi kakšna plastenka.
»Na veselicah je na oder priletela marsikatera plastenka. Ko ljudje spijejo preveč, izgubijo samokontrolo. Zato sem pred desetimi leti takšne nastope opustil. Se pač ogneš tistemu, kar te dela nesrečnega,« pove.
Kljub temu zaradi Mame Manke ne obžaluje vsega, kar je doživel.
Prav nasprotno. Lik mu je odprl vrata do številnih ljudi in ga naučil opazovanja.
»Mama Manka mi je dala tudi veliko dobrega. Predvsem ljudi. Postal sem zelo pronicljiv, naučil sem se opazovati ljudi, da jih začutim zelo hitro. Resnično bogati pa me to, ko pridem na nastop in vidim, da so ljudje dejansko srečni, ko vidijo Mamo Manko. Da vidiš ljudi, ki si jih osrečil, je nekaj neprecenljivega, tega ne more nadomestiti noben honorar, pa čeprav seveda vsi delamo zanj.«
Aplavz, ki ga ne bo pozabil
Med številnimi dogodki, ki jih je doživel, ima posebno mesto Rock Otočec.
Nekoč je bil tam nepričakovani gost Lojze Slak. Pred večtisočglavo množico rockerjev je opolnoči zaigral V dolini tihi, Sašo pa je ob njem zapel.
»Vem, da tisti aplavz ni bil toliko namenjen meni kot njemu, ampak sem ga dojemal kot svojega, ker sem bil tam z njim na odru,« se spominja.
Ko pa govori izključno o Mami Manki, izpostavi drug dogodek.
Ob njeni 35-letnici je nastopila v nabito polni Dvorani Leona Štuklja v Novem mestu. Med posameznimi pesmimi so sledile velike ovacije, Sašo pa je občutil posebno energijo občinstva.
»Med vsako pesmijo so bile neverjetne ovacije, aplavzi, ves dogodek me je blazno napolnil. In takrat sem se odločil: dokler mi bo dano, bom igral Manko.«
Lik je postal večji od svojega ustvarjalca
Prav tu se skriva tudi največji paradoks njegove kariere. Mama Manka je postala tako prepoznavna, da je Sašo Đukić včasih težko prišel do izraza.
Ko stopi iz kostuma, bi rad, da ljudje vidijo tudi druge dele njegovega ustvarjanja.
»Ko nisem v liku, si želim, da ljudje v meni prepoznajo Saša, producenta, igralca, scenarista, tekstopisca, romanopisca, profesorja. V svoji karieri sem odigral več kot dvajset različnih likov in nekateri so mi celo bolj uspeli kot Manka. Ampak ljudje preprosto želijo Mamo Manko,« pravi.
V vseh teh letih se je spremenila tudi sama Manka.
Na začetku je imela govorno napako, humor je bil bolj preprost, danes pa Sašo skozi njen lik želi povedati tudi nekaj več. Pri tem je postal previdnejši, predvsem zato, ker ve, da njegove vsebine prek interneta spremljajo tudi otroci.
»Ko sem ugotovil, da me ljudje res poslušajo in da me zaradi interneta lahko spremljajo tudi otroci, sem postal previdnejši. Izogibam se vulgarizmom, na koncu zgodbe pa skušam vedno podati neko poanto, nekaj vzgojnega.«
Nova oddaja prinaša novo poglavje
S podobno idejo je nastala tudi nova zabavna oddaja Skedn’ fešta, ki na spored televizije TV Veseljak Golica prihaja v nedeljo, 13. septembra.
Sašo si je zamislil oddajo, ki bi spominjala na klasične sobotne zabavne televizijske šove. V njej naj bi se prepletali pogovori, skeči in glasba.
Prvotna zamisel je bila večja, vendar takšna televizijska produkcija zahteva tudi denar. Zato bo prva različica precej bolj skromna, kot si je sprva predstavljal.
To pa Sašu ni tuje.
Po televizijskih hodnikih se ga je že pred časom prijel vzdevek »kralj nizkoproračunske produkcije«. Sam pa pravi, da pri večini svojih projektov ni šlo niti za majhen proračun, ampak za delo brez proračuna.
In prav takšna je bila tudi pot Mame Manke.
Ni se rodila v veliki televizijski hiši. Za njenim nastankom ni bila velika ekipa scenaristov, stilistov in marketinških strokovnjakov. Začetek je bil precej bolj preprost: dva gimnazijca, šolska kamera, ideja za film in fant, ki se sprva niti ni želel obleči v žensko.
Danes, 38 let pozneje, pa Sašo o Mami Manki govori kot o liku, ki mu je zaznamoval življenje. Včasih mu je prinesla aplavz, drugič neprijetne poglede. Vzela mu je del anonimnosti, hkrati pa mu dala nešteto srečanj in zgodb.
In čeprav bi si Sašo želel, da bi ljudje nekoč bolj jasno videli tudi vse njegove druge ustvarjalne obraze, ve, da je ustvaril nekaj zelo redkega: lik, ki je sčasoma postal večji od človeka, ki mu je nekoč nadel lasuljo samo zato, ker nihče drug na avdiciji ni bil dovolj prepričljiv.
