Rok Piletič po letih sprememb končno našel svoj mir: »Presrečen sem, da jo imam ob sebi«

Rok Piletič danes na svoje življenje gleda precej drugače kot pred nekaj leti. Glasbenik, ki je pred desetletjem skupaj z bratom Anejem kot polovica dua BQL stopil pred širšo javnost, se vrača z glasbo, ki je veliko bolj osebna. V pesmih so zapisane izkušnje, izgube in občutki, skozi katere je šel v obdobju, ko se mu je v kratkem času spremenilo skoraj vse.

Danes ne skriva, da je za njim zahtevno obdobje. Razpadla je njegova dolgoletna zveza, starša sta se nepričakovano ločila, družinska hiša na Koroškem je bila prodana, z Anejem pa sta zaključila skupno glasbeno pot v okviru BQL. Ob vsem tem je moral na novo sestaviti tudi predstavo o sebi.

 

 

Dolgo je namreč veljal za človeka, ki bo znal poskrbeti zase ne glede na okoliščine. Sam priznava, da je bil ta vtis prisoten tudi doma.

»Rok je bil frajer tudi znotraj svoje družine. Vedno je bilo: ‘Rok se bo že znašel. Rok bo že zrihtal. Rok vse zna.’ Sam sem tako poklical k zdravniku, pa zavarovalničarju in nemalokrat doživel tudi kakšen hladen tuš, zavrnitev … Za majhnega otroka je to zelo travmatična izkušnja, zato sem si nadel ‘viteški oklep’, ki sem ga nosil s seboj. Ampak ta oklep je bil težek in moral sem ga sneti dol, sicer bi me pokopal pod svojo težo,« pojasni.

Ko tudi najmočnejši človek ne zmore več vsega

Pravi preobrat se je zgodil pred približno tremi oziroma štirimi leti. Takrat je postalo jasno, da ne more več ves čas vzdrževati podobe človeka, ki ima za vsako težavo pripravljen odgovor in rešitev.

 

 

V kratkem času se je moral soočiti s štirimi velikimi spremembami. Njegova starša sta se ločila, zaradi tega je bila prodana družinska hiša na Koroškem, končala se je njegova večletna ljubezenska zveza, nato pa sta se z bratom Anejem odločila, da se BQL razide in vsak nadaljuje svojo pot.

Vse skupaj ni prišlo z velikim izbruhom ali enim samim dramatičnim dogodkom. Prav nasprotno. Rok opisuje, da se je veliko stvari zgodilo tiho in skoraj neopazno, posledice pa so ostale.

»Vse se je zgodilo nepričakovano, presenetljivo, po tihem. Nihče se ni z nikomer sprl, tudi mama in oče sta še vedno v odličnih odnosih, le ne živita več skupaj. Ampak vse, kar se je zgodilo, mi je pustilo sledi. Bili so dnevi, ko sem bil tako izgubljen, da sem se počutil varnega samo na tleh kopalnice. Najtežja so bila jutra, pa tudi večeri, ko se človek ne more skriti pred samim seboj,« prizna.

 

 

V tistem času so mu veliko pomenili prijatelji, ki so ostali ob njem. Kljub temu pa poudarja, da je moral pomemben del poti opraviti sam.

Eden ključnih korakov je bila psihoterapija. Prav tam je začel počasi spuščati oklep, ki ga je gradil že od otroštva.

»Pri tem mi je veliko pomagal obisk psihoterapije, ko sem med pogovori končno dojel, da mi ni treba biti ves čas močan. Da lahko rečem tudi, da ne zmorem, strah me je, žalosten sem,« je iskren.

Danes na ranljivost gleda drugače. Prepričan je, da imajo predvsem moški pogosto težave s tem, da bi pokazali negotovost, strah ali žalost.

»Zdi se mi, da si fantje ne upamo biti ranljivi. A prav to nam in naši družbi greni življenje. Še vedno je namreč prisotna zavest, da si poženščen, če si ranljiv, a jaz zdaj na to gledam popolnoma drugače. In verjetno sem tudi zato bolj miren.«

Hiša, ki je ni več, ostaja pomemben del njegove zgodbe

Med vsemi spremembami ga je posebej zaznamovala prodaja družinskega doma na Koroškem. Čeprav že dolgo živi in dela v Ljubljani, je bil prav ta prostor zanj nekaj, kamor se je vedno vračal.

Spomin na domačo hišo je povezan tudi z občutkom varnosti, ki ga danes ne more več najti na enak način.

»Vedno sem se rad vračal domov, pa kjer koli sem že bil. Med študijem v Mariboru sem komaj čakal konec tedna, da sem prišel domov. In prva stvar, ki sem jo naredil, je bila, da sem šel v svojo sobo, se ulegel v posteljo in zaspal. Tako varnega sem se tam počutil. Po ločitvi staršev je bila najbolj racionalna stvar, da hišo prodamo, ampak po tistem ni nič več isto. Še vedno se rad vračam na Koroško in tam obiščem babico, mamo, očeta, prijatelje, pogrešam pa svojo sobo. Starše imam neizmerno rad, rad se družim z njimi, nisem pa več tam doma,« pove.

Kljub temu Ljubljana zanj ni ostala zgolj mesto dela. Prav tam je v zadnjem obdobju našel novo obliko domačnosti.

Pomemben del tega občutka predstavlja njegovo dekle Tjaša. Ob njej, pravi, mu ni treba igrati vloge človeka, ki ima vse pod nadzorom.

 

 

»Presrečen sem, da jo imam ob sebi in da me pomirja in mi dovoli, da sem to, kar sem. Včasih tudi majhen dojenček,« se pošali, nato pa o njunem odnosu spregovori nekoliko bolj resno.

»Imava se zelo lepo. Tjaša sicer ni znana oseba, je pa dosti na družbenih omrežjih in tudi nekaj njenih fotografij sem že objavil. Tako da skrivava se ne, najine zveze pa tudi ne obešava na veliki zvon.«

Pred desetimi leti BQL, danes povsem njegova zgodba

Rok se je na glasbeni sceni pojavil natanko pred desetimi leti. Takrat sta z Anejem kot BQL predstavila pesem Muza in začela pot, ki ju je pripeljala med prepoznavnejša domača glasbena imena.

Danes je njuna zgodba drugačna. Aneja je pozneje odneslo v svet tuje glasbe, Rok pa se je usmeril tudi v delo na radiu in videoprodukciji. Zdaj se samostojno vrača k glasbi, vendar z drugačnim pogledom na to, kaj želi od nje.

Ne zanima ga več zgolj prepoznavnost. Čeprav priznava, da bi si lagal, če bi rekel, da ne sanja o koncertu pred polnim Tivolijem, je zanj pomembnejše nekaj drugega: da ljudje njegove pesmi poslušajo in v njih prepoznajo tudi del lastnih zgodb.

Tudi odnos do pozornosti se je pri njem spremenil.

»Mogoče sem včasih celo preveč hrepenel po pozornosti. V želji po ugajanju sem hotel vsem ustreči. Zdaj pa se stopil korak nazaj. Kajti če nimaš svojega miru, če ves čas preverjaš, kdo te gleda, in paziš, kaj govoriš, postane to zelo utrujajoče. Ne bi rekel, da sem po vseh teh letih bogatih izkušenj previdnejši, sem pa bolj pogumen, da kdaj rečem tudi: ‘Dovolj, rad bi prosil za malo miru.’«

Prav to je eden od razlogov, zakaj želi, da se ljudje z njim povežejo predvsem skozi glasbo. Noče biti prisoten povsod zgolj zato, da bi bil viden. Njegov cilj je, da imajo pesmi svojo težo in zgodbo.

»V ‘prejšnji’ karieri se je delalo bolj na prepoznavnosti kot na samih produktih. Čeprav, roko na srce, so bili nekateri produkti izvrstni, kot recimo Lučke. Ampak takrat smo se veliko vrteli predvsem po radijskih postajah. Jaz pa si zdaj želim na teren, med ljudi. Želim si nastopati. Povedati svojo zgodbo ne le s pesmijo, ampak tudi v premorih med pesmimi, zakaj je nekaj nastalo, kakšno je sporočilo in kaj bi rad, da občinstvo v pesmih začuti.«

Leta 2027 želi izdati prvi samostojni album

Njegovi načrti niso majhni. Rok si je zadal, da bo leta 2027 izdal svoj prvi samostojni album. Začetek novega poglavja je že pripravljen, saj so tri pesmi dokončane.

»Leta 2027 hočem izdati album. Tri pesmi so že pripravljene, da pridejo do poslušalcev. Prva nosi naslov Ti si poslana iz vesolja. Naslov druge je Zlomljeno srce, tretje pa Lepa je. Vse, kar bodo ljudje slišali in poslušali, so resnične zgodbe iz mojega življenja,« pravi.

Pri tako osebnem pristopu pa je dobil tudi opozorilo enega od znanih glasbenikov, ki ga je opozoril, da je precej drzen, če namerava svojo dušo tako neposredno prenesti na papir.

Rok se ob tem ustavi in prizna, da niti sam ne ve natančno, kaj je glasbenik s tem mislil.

»Rekel mi je, naj bom pri tem početju previden. Sicer ne vem, kaj je s tem mislil, ampak jaz si želim pokazati, kaj resnično čutim.«

Pri ustvarjanju mu bo ob strani stal tudi Aneja. Brat ima pomembno vlogo pri nastajanju albuma, saj sodeluje kot producent, aranžer in kitarist. Za Roka pa njegova vrednost ni samo v glasbenem znanju.

»predvsem pa me pozna v dno duše in natančno ve, kaj hočem s kakšno besedo povedati. Zato se mi zdi ta naveza zelo pomembna in si ne bi želel trenutno ob sebi nikogar drugega.«

Rok se tako po desetih letih vrača na glasbeno pot, vendar tokrat brez potrebe, da bi dokazoval, da zmore vse. Iz izkušenj, ki so mu v zadnjih letih vzele marsikaj, je odnesel tudi nekaj pomembnega: bolje razume, kdo je, kaj si želi in koliko mu pomeni notranji mir.

Če je nekoč svoj oklep nosil kot zaščito, ga danes očitno ne potrebuje več na enak način. Njegova nova glasba pa bo pokazala, koliko tega novega Roka bo pripravljen spustiti tudi med ljudi.