Prva pomoč je lahko vprašanje življenja in smrti, včasih pa se človek znajde v situaciji, ko je treba pomagati tudi po precej bolj nenavadnem dogodku. To dobro ponazarjajo zgodbe znanih Slovenk in Slovencev, ki so se že znašli v trenutkih, ko je bilo treba ukrepati hitro in brez veliko razmišljanja.
Druga sobota v septembru je že 26 let posvečena svetovnemu dnevu prve pomoči. Pri nas se takrat začne tudi mesec prve pomoči, ki se konča 16. oktobra, na svetovni dan oživljanja. Prav ob tej priložnosti so znani obrazi spregovorili o svojih izkušnjah in trenutkih, ko so morali pomagati drugim.
Med njimi je tudi Ota Širca Roš, ki se je sicer znašla v povsem drugačni situaciji. Prve pomoči ni nudila poškodovanemu človeku, ampak je v nekem trenutku sama poskrbela, da jo je nekdo potreboval.
Ota Širca Roš: visoke pete je niso ustavile
Ota se je pred leti na počitnicah v Španiji znašla pred nočnim klubom. Bila je mlada, kot pravi sama, in skupaj z družbo je uživala v večeru. Potem pa je mimo pritekel tat in ji iz rok iztrgal torbico.
V njej je imela kartice in dokumente, zato ni niti pomislila, da bi samo obstala in gledala, kako odnaša njene stvari. Tat je očitno računal, da bo zaradi oblekice in visokih pet zanj predstavljala lahek plen.
Njegova računica se je hitro izkazala za napačno.
Ota je stekla za njim. In ni odnehala.
»Prve pomoči še nisem rabila nuditi, sem pa zakrivila nekaj ravno obratnega. Pred leti, ko smo bili še nori in mladi, sem bila na dopustu v Španiji. Stali smo pred nočnim klubom, ko je nenadoma mimo pritekel nepridiprav in mi iz rok iztrgal torbico, v kateri sem imela vse kartice in dokumente.«
Sledil je prizor, ki bi ga marsikdo težko pričakoval od ženske v visokih petah.
»Verjetno je mislil, ker sem bila oblečena v oblekico in visoke pete, da ima plen zagotovljen. Kako se je motil! Pognala sem se za njim v petkah, tekla kot Mutola za Jolando na olimpijskih igrah in ga po dobrih 500 metrih ujela, ker pa ni hotel vrniti torbice, sem mu ‘spustila čelno’ in zlomila nos, tako da je na koncu on ves krvav potreboval nujno prvo pomoč, jaz pa sem se vrnila pred klub in šla žurat.«
Igor Mikić človeka iz morja spravil na varno
Igor Mikić se je medtem znašel v precej bolj resni situaciji. Na Baliju je plaval v oceanu, ko je zaslišal klic na pomoč.
V morju je opazil moškega, ki se je zaradi astmatičnega napada in krča v nogi komaj še držal deske. Valovi so ga medtem odnašali vse dlje od obale.
Igor je priplaval do njega in mu pomagal nazaj na kopno.
Moški mu je bil za pomoč zelo hvaležen. Po dogodku sta odšla na pivo, kjer je Igor izvedel, da je moški športni novinar z Nove Zelandije. O dogodku je pozneje napisal tudi članek.
Igor pravi, da bi v podobnem primeru vedno poskušal pomagati. Zaveda se namreč, da so pri zastoju dihanja prve sekunde lahko ključne in lahko odločajo med življenjem in smrtjo.
Sanja Kerić je v kinu pomagala kar trem ljudem
Sanja Kerić pa se spominja precej nenavadnega večera v kinu. Pred približno 15 leti je s prijateljicami že tretjič gledala zadnji del sage Somrak.
Med prizorom, v katerem glavna junakinja po slamici pije kri, je eni od gledalk postalo slabo. Na poti iz dvorane je omedlela.
Sanja je sedela najbližje, zato je takoj priskočila na pomoč. Žensko je za noge odvlekla iz dvorane, jo položila na bok, ji sprostila oblačila, jo dvakrat rahlo klofnila in prinesla mokro krpo. Čez nekaj časa je prišla k sebi.
Toda s tem večer še ni bil končan.
Približno 15 minut pozneje je v dvorani omedlela še ena ženska. Sanja ji je pomagala na enak način. Nato je padel še moški in se z glavo udaril ob vrata dvorane.
Tudi njemu je pomagala.
Ker je vse skupaj spremljalo veliko ljudi, so bili nekateri prepričani, da je Sanja medicinska sestra. Sama se danes pošali, da bi njeno zgodbo sicer težko kdo verjel.
Leta pozneje je izvedela še nekaj zanimivega. Moški, ki mu je takrat pomagala, je še vedno pripovedoval o neznani dekletu iz kina, ki mu je priskočilo na pomoč.
Takrat je Sanja ugotovila, da je bila ta neznana punca prav ona.
Tinkara Fortuna: trenutka z otrokoma ne bo pozabila
Za Tinkaro Fortuno so izkušnje povsem drugačne in veliko bolj osebne. Najtežje ji je bilo, ko se je njeni komaj 11-mesečni hčerki zataknil košček sira.
Deklica je začela izgubljati sapo, Tinkara pa je morala kljub strahu ostati zbrana in ukrepati.
Drugi dogodek se je zgodil pred leti, ko je iz vode potegnila približno leto in pol staro deklico, ki se je utapljala.
Takrat ni imela časa za dolgotrajno razmišljanje. Ukrepala je instinktivno in šele pozneje dojela, kako resna je bila situacija.
Oba dogodka sta ostala globoko zapisana v njenem spominu.
Tibor Golob je prvič videl mamo reševati življenje
Tibor Golob sam še ni bil v položaju, ko bi moral nekomu nuditi prvo pomoč. Se je pa zelo dobro zapomnil dogodka, pri katerem je življenje neznanca reševala njegova mama.
Zgodilo se je na plaži. Ko je opazila človeka, ki je potreboval pomoč, ni oklevala niti za trenutek. Čeprav ni znala jezika, je nekako uspela vzpostaviti stik z ljudmi okoli sebe in jih pripraviti do tega, da so ji sledili.
Tibor je bil takrat prvič neposredno priča reševanju človeka.
Najbolj pa mu je ostal v spominu občutek, ki ga je ob tem doživljal ob svoji mami.
Pravi, da je bil nanjo v tistem trenutku izjemno ponosen, saj jo je videl kot zelo mogočno in samozavestno.
Werner je moral pomagati hčerki pod vodo
Tudi Werner ima izkušnjo, pri kateri mu je znanje prve pomoči prišlo še kako prav.
Pred tremi leti se je v Egiptu potapljal s svojo takrat 14-letno hčerko Kanenas. Ko sta bila približno 12 metrov pod gladino, je njena oprema odpovedala.
Nenadoma je ostala brez zraka.
V takšni situaciji, pravi Werner, panika ni možnost. Takoj ji je dal svoj rezervni regulator, zaradi česar je lahko ponovno normalno zadihala. Nato sta se skupaj nadzorovano dvignila na površje.
Po njegovem mnenju je bilo pri tem zelo pomembno, da sta oba opravila potapljaški tečaj in se naučila tudi prve pomoči. Prav znanje jima je omogočilo, da sta v nevarnem trenutku vedela, kako ravnati.
Zgodbe znanih Slovencev tako kažejo zelo različne obraze trenutkov, ko je treba pomagati. Nekateri se zgodijo daleč od doma, drugi med običajnim večerom v kinu, tretji v morju ali celo na družinski plaži.
Včasih je za pravilno reakcijo potrebnega veliko znanja. Včasih odločitev pride skoraj instinktivno. Skupno pa jim je nekaj: ko se zgodi nepričakovano, lahko prav pripravljenost in mirna glava naredita pomembno razliko.
