Darja Lovšin tudi pri sedemdesetih letih živi polno, radovedno in ustvarjalno. Politologinja po izobrazbi, urednica po poklicu in umetnica po značaju ima toliko zanimanj, da v njenem vsakdanu skoraj ni prostora za dolgčas. Ob njej je že 46 let tudi mož Peter Lovšin – Pero, eden najbolj prepoznavnih slovenskih rockerjev in punkerjev, Darja pa brez olepševanja priznava, da je po vseh teh letih najbolj ponosna prav na to, da sta še vedno rada skupaj.
Pred približno letom dni je odkrila še eno svojo strast. Začela je resneje razvijati pevski glas in se vključila v pevske ure pri glasbeni pedagoginji Sandri Klemm, ki jo javnost bolje pozna kot Sendi. Na njenem repertoarju so slovenske ljudske pesmi in starejše latino skladbe, med njimi Cuando sali de Cuba, Guantanamera in Gracias a la vida.
Letos je skupaj s Petrom in Španskimi borci nastopila tudi na proslavah ob dnevu boja proti okupatorju v Šentjurju in Izoli. Posebej ji je ostal v spominu trenutek, ko je dvorana z njo zapela pesem Vstala Primorska.
Njena naklonjenost španskim skladbam ni naključna. Španščino se uči že sedmo leto. Za to se je odločila v času pandemije, ko je zaradi razmer odpadlo njeno načrtovano romanje po Jakobovi poti oziroma Caminu. Od takrat se ob nedeljah prek Skypa uči z Venezuelko, ki živi v ZDA, učenje pa jemlje zelo resno, saj redno opravlja tudi domače naloge.
Upokojitev zanjo ni pomenila umiritve
Darja se s številko svojih let ne obremenjuje. Nasprotno, pravi, da ima občutek, kot da jo veliko stvari šele čaka. Posebno zadovoljstvo ji prinašajo jutra na Bledu, ko se s kolesom vrača s kopanja v Blejskem jezeru, v nahrbtniku pa jo spremlja psička Meri.
»Zdi se mi, da je še vse pred mano. Ko se zjutraj s kolesom in Meri v nahrbtniku vračam s kopanja v Blejskem jezeru, pomislim, kakšno srečo imam. Zdaj, ko sem upokojena, imam več časa za lončarstvo. Doma imam delavnico, novembra pa bom razstavljala na Jesenicah,« pripoveduje.
Čeprav je upokojena, je še vedno dejavna tudi kot urednica revije za diabetike. Veseli jo, da ima revija vse od prve številke leta 1995 zvest krog bralcev, pri njenem nastajanju pa sodeluje tudi močna strokovna ekipa. Vodenje je medtem prevzel njen sin Matej.
Darja opozarja tudi na skrb vzbujajočo rast števila ljudi s sladkorno boleznijo. Ob začetku izhajanja revije je bilo na svetu 240 milijonov diabetikov, danes pa jih je že več kot 600 milijonov. Njeno sporočilo je ob tem zelo jasno: »Pri sedenju ni zdravja, treba se je gibati.«
Sama skuša ta nasvet živeti vsak dan. Poleg vnukov ima v njenem srcu posebno mesto tudi Meri, štirinajstletna pritlikava črno-srebrna šnavcerka. Kljub letom je še vedno živahna, najraje pa se z Darjo prevaža na kolesu.
Meri je po Sambi in Vekici že tretja šnavcerka v družini. Darja pravi, da človek po srečanju s tako inteligentnim in živahnim psom težko izbere drugo pasmo. Njihove šnavcerke so imele skupaj sedem mladičev, zato Darja dopušča možnost, da so tudi same nekoliko pripomogle k večji priljubljenosti te pasme v Sloveniji.
Šport, tekmovalnost in blejska jutra
Gibanje je pomemben del vsakdana obeh zakoncev. Darja in Peter še vedno veliko smučata, pri čemer ima Peter za sabo tudi tekmovalno preteklost. Darja pa je nekoč trenirala namizni tenis, zato se v parku Kodeljevo občasno pomeri s svakinjo Mojco.
Ob tem se nasmeji, ko opiše moževo tekmovalnost. »Peter je zelo tekmovalen in me vedno skuša premagati.«
Po okolici Bleda se zakonca pogosto vozita z električnima kolesoma. Darja meni, da sta za starejše ljudi odličen izum, saj omogočata lažje premagovanje vzponov, zlasti ob vrnitvi iz Radovne.
Najraje ima jutranji ritem na Bledu. Dan začne ob kavi in piškotih, z branjem, reševanjem sudokuja ter pisanjem in objavami na družbenih omrežjih. Nato se z Meri odpravi na kopanje.
Plavanje je zanjo in Petra ena najlepših dejavnosti, ki ju povezuje. Oba v njem uživata, koristi za zdravje pa razumeta kot prijeten dodatek.
Hiša s štiristoletno zgodovino in rockerskim značajem
Pomemben del njunega življenja je tudi domačija Pr’ Belej z letnico 1638, druga najstarejša hiša na Bledu. Darja v njej čuti povezanost z generacijami, ki so v teh prostorih živele skozi štiri stoletja, zato sta s Petrom pri prenovi skušala ohraniti čim več izvirnih podrobnosti.
Obnovila sta krušno peč, nekdanji skedenj spremenila v dnevni prostor in pustila stare, zlizane stopnice, ki pričajo o dolgi zgodovini hiše. Uredila sta tudi sadovnjak in vrt, kjer ima Peter svoji gredici solate in radiča.
Prenova je trajala tri leta. Stari domačiji sta dodala svoj značaj z velikima portretoma Patti Smith in Janis Joplin ter podobami drugih glasbenikov. Ob vhodu je tudi freska svetega Florijana, ki naj bi hišo varovala pred nesrečo.
Dobri odnosi s sosedi so zanju pomembni. Na novoletnem druženju je Peter pripravil obložene kruhke, večer pa se je končal s skupnim petjem.
Potovanja ju povezujejo že od študentskih let
Darja in Peter sta navdušena popotnika že od časa študija. Najraje raziskujeta Evropo in Azijo, med potovanji pa se je Darji posebej vtisnila v spomin Jamajka. Na plaži Negril sta poslušala vrhunske reggae izvajalce in doživela eno svojih bolj živahnih potovalnih izkušenj.
Maja sta ponovno obiskala Ciper. Darjo sicer vse bolj moti, da je sodobno potovanje skoraj povsem odvisno od mobilnih telefonov in aplikacij.
Oba sta zaljubljena v grške otoke in modrino Egejskega morja. Med jadranskimi otoki pa ima zanju posebno mesto Cres, kjer ju navdušujeta vonj sredozemskega rastlinja in kristalno čisto morje.
Večinoma potujeta skupaj. Kadar ima Peter nastope, se ji včasih pridruži nekoliko pozneje, vendar si skupne poti še vedno rada načrtujeta.
Imata hčer Nejko in sina Mateja. Njuna družina je razširjena še z vnukinjami Ino, Niko in Viktorijo ter vnukom Janom. Čeprav Nejkina družina živi v Kočevju, Matejeva pa v Vrsarju, ostajajo tesno povezani, pogosto se videvajo in si pomagajo.
Ker sta Jan in Viktorija še majhna, Darja posebno pozornost namenja njunemu odnosu do tehnologije. Ne želi, da bi se že zgodaj navadila na uporabo mobilnega telefona, še posebej ne med kosilom.
Po 46 letih ju še vedno držijo skupaj skupne vrednote
Darja pri razmišljanju o življenju veliko poudarka namenja naravi, ljudem in skupnosti. Prepričana je, da se moramo povezovati z naravnim okoljem, ne pa vsega prepuščati umetni inteligenci.
Skrbi jo velika poraba električne energije in pitne vode v podatkovnih centrih. Opozarja, da zaradi njihovega delovanja ponekod primanjkuje vode celo za pridelavo hrane in osebno higieno.
Kot otrok socializma se dobro spominja, kako pomembna je bila nekoč skupnost. Ko se je njena družina preselila v blok na Kodeljevem, je njen oče organiziral delovne akcije za ureditev okolice. Drevesa, ki jih je posadil ob Moškričevi ulici, rastejo še danes.
Kot družboslovka opaža, da medčloveški odnosi vse bolj slabijo. Meni, da se morajo ljudje srečevati, videvati in drug drugega začutiti, zato dela od doma dolgoročno ne dojema kot pridobitve.
Kljub skrbem želi ostati optimistična. Verjame v boljšo prihodnost, vendar poudarja, da ta ne bo prišla sama od sebe. »Več ljudi bi moralo spregledati, da se je za lepši jutri treba boriti.«
Prav skupno življenje, gibanje, potovanja, družina, narava, ustvarjalnost in občutek pripadnosti so očitno tisti temelji, zaradi katerih sta Darja in Peter Lovšin po 46 letih zakona še vedno tako povezana. Darja svoje zadovoljstvo povzame preprosto in iskreno: ponosna je, da sta po vseh teh letih še vedno rada skupaj.
