Bela krajina ima za Boštjana Romiha in Nino Pečar posebno mesto, vendar iz povsem različnih razlogov. Medtem ko je Boštjan s tem delom Slovenije povezan predvsem prek svojih otrok in številnih obiskov, so Ninini spomini veliko bolj osebni.
Boštjan se v Belo krajino odpravi vsako leto, saj njegovi otroci tam obiskujejo tabor. Ko jih pripelje ali pride ponje, si pogosto vzamejo čas tudi za postanek v eni od tamkajšnjih gostiln. Prav kulinarični del tega območja mu je še posebej pri srcu.
Še iz obdobja oddaje Na zdravje! nosi posebno naklonjenost do belokranjske pogače, z veseljem pa si privošči tudi jagenjčka. Dobro pozna tudi Kolpo, vendar ima na njej še eno neuresničeno željo. Po reki se namreč še ni podal s kajakom.
Zato pa je v Beli krajini že večkrat plezal v plezališču Damelj. Območje mu je očitno domače tudi zaradi glasbe. Dvakrat je namreč povezoval letni koncert tamburaškega Orkestra Dobreč in se v času sodelovanja z njegovimi člani tudi spoprijateljil.
Za Nino pa se zgodba začne že pri njeni družini. Njena mama prihaja iz Bele krajine, zato je tam preživela velik del svojega otroštva.
»Moja mama je iz Bele krajine,« pripoveduje Nina. Prav zaradi tega je bila Bela krajina zanjo prostor počitnic, praznikov in številnih koncev tedna, ki jih je preživljala pri babici na kmetiji.
»Vse počitnice, praznike in konce tedna sem preživela pri babici na kmetiji in se valjala po blatu,« se z nasmehom spominja. V teh otroških dneh je imela pomembno vlogo tudi Kolpa. V njej se je kopala in lovila ribe, zato jo na reko vežejo zelo konkretni spomini.
Zanimivo je, da tako Nina kot Boštjan še vedno čakata na isto dogodivščino. Čeprav oba dobro poznata Belo krajino in Kolpo, se še nobeden od njiju ni odpravil po reki s kajakom. Prav skupni spust bi tako lahko postal njuna naslednja posebna belokranjska izkušnja.
Njuno povezavo s tem delom Slovenije dodatno krepi tudi glasba. Boštjan ima posebno rad belokranjske tamburice in pravi, da se v Belo krajino zelo rad vrača.
»Zelo rad imam belokranjske tamburice in zelo rad pridem v Belo krajino,« pravi. Tudi letos je obiskal glasbeni dogodek, na katerem je Orkester Dobreč nastopil kot posebni gost na koncertu Momento Cigano Extended v okviru 74. Ljubljana festivala.
Boštjan in Nina sicer delita še eno veliko skupno strast – rada obiskujeta koncerte. Letos sta med drugim poslušala tudi Diano Krall in Gregoryja Porterja, vendar je Nino prav ta večer v Beli krajini oziroma z belokranjskimi tamburicami pustil še posebej močan vtis.
»Zame se je tukaj zgodil koncert leta. Po svetu lahko poslušaš največja imena, potem pa najboljši koncert dobiš tako rekoč na domačem pragu,« je svoje navdušenje opisala glasbenica. Njene besede lepo pokažejo, da ji Bela krajina ne pomeni le kraja, kamor se rada vrača, ampak prostor, ki je globoko povezan z njenimi najlepšimi otroškimi spomini.
