Sem veterinar in pogosto dobivam nočne klice. Ljudje so prepričani, da moraš z diplomo rešiti vse – od kihanja psa do reševanja njihovega življenja. Toda Anna je poklicala podnevi. In v njenem glasu je bila takšna izčrpanost, kot da že mesece ni več zares spala.
— »Dober dan, je to klinika? Moje ime je Anna. Imam termin pri vas. Imam težavo s svojo mačko… Ne pusti mi spati.«
Stavek »mačka mi ne pusti spati« lahko pomeni marsikaj. A v njenem tonu ni bilo razdraženosti, temveč prava skrb.
Anna je prišla urejeno oblečena, nekoliko napeta. Približno petinpetdeset let stara, s strogo pričesko, plaščem, ki se je ujemal s škornji. Transportno škatlo je držala previdno, kot da je v njej porcelan.
— »To je Luna«, je rekla. »Lepo ime, izbral ga je moj mož. Toda ponoči ni Luna, temveč budilka s kremplji.«
Iz škatle so me gledale velike oči. Močna siva mačka z gostim kožuhom in mirnim pogledom. Nobene sledi agresije.
— »Kaj točno se dogaja?« sem vprašal.
Anna je globoko vdihnila.
— »Kako dolgo to že traja?«
— »Približno tri mesece. Sprva sem mislila, da se je njen značaj spremenil. Nato sem mislila, da si vse domišljam. Terapevt je rekel, da gre za nespečnost zaradi stresa. Dal mi je pomirjevala. A ni postalo bolje.«
Luna je mirno sedela ob svoji lastnici in ni umaknila pogleda z nje. Pregledal sem mačko. Srce redno, dihanje mirno, teža normalna. Popolnoma zdrava žival.
In v tem trenutku mi je z neprijetnim občutkom postalo jasno, da je z mačko psihično vse v redu – in da se dogaja nekaj veliko bolj zaskrbljujočega 😢🫣
— »Anna«, sem vprašal, »kako se počutite, ko vas zbudi?«
Za trenutek je pomislila.
— »Slabo. Srce mi razbija. Usta imam suha. Včasih imam občutek, da ne morem dihati. Takrat pomislim, da mi krvni tlak ponori. Vzamem tableto pod jezik in grem v dnevno sobo. Tam je čez nekaj časa bolje.«
Zdela se je v zadregi.
— »Soseda je enkrat rekla, da ponoči nenadoma utihnem in nato sunkovito zajamem zrak.«
Pogledal sem mačko. Ni se izognila Anninemu pogledu.
— »Zdi se, da vas Luna ne zbuja zato, ker bi bila težavna«, sem rekel. »Morda reagira na to, kar se z vami dogaja med spanjem. Živali čutijo, ko se dihanje spremeni ali srčni utrip postane nepravilen. Zanje je to alarmni signal.«
Anna me je pogledala, kot da sem povedal nekaj nepričakovanega.
— »Hočete reči, da me rešuje?«
— »Ne morem tega dokazati«, sem odgovoril. »Sem pa prepričan, da težava ni v mački. Morali bi se dati pregledati. Krvne vrednosti, sladkor, srce – morda tudi dihanje med spanjem. Začnite s tem.«
Teden dni kasneje je Anna znova poklicala. V njenem glasu ni bilo več tiste globoke utrujenosti.
— »Opravila sem preiskave«, je rekla. »Moj krvni sladkor je povišan. In zdravnik me je poslal h kardiologu. Ugotovili so težave s srcem. Poleg tega imam ponoči prekinitve dihanja. Napotili so me na dodatne teste. Zdravnik pravi, da je to resno.«
Naredila je premor in tiho dodala:
— »Če me Luna ne bi zbudila… bi še naprej vse pripisovala stresu.«
Zdaj je Anna na zdravljenju. Dobiva zdravila in terapijo spanja. Že bolje spi. Luna še vedno ponoči pride k njej, a se le uleže poleg nje in tiho prede.
