Pri Žigi Jelarju se je ljubezen do harmonike začela precej prej, kot bi kdo pričakoval. Še preden je postal uspešen smučarski skakalec, ga je močno privlačila glasba, ki je skozi leta ostala njegov pomemben spremljevalec.
Prvi znaki njegovega navdušenja so se pokazali že pri približno treh letih. Takrat je v roke dobil plastično harmoniko, vendar je bil pri igranju tako zagnan, da igrača njegovega navdušenja preprosto ni zdržala.
»Vse skupaj se je začelo že zelo zgodaj, pri nekje treh letih. Imel sem plastično harmoniko, na kateri sem raztrgal meh zaradi vnetega igranja,« se danes v smehu spominja Jelar. Že ta otroški pripetljaj je pokazal, da pri njem ne bo ostalo zgolj pri nedolžni igri.
Njegovi starši so namreč hitro ugotovili, da plastična različica za sina ne bo dovolj. Njegova želja po igranju je bila očitno prevelika, zato so se odločili za nekoliko drugačen korak.
»Staršem je bilo hitro jasno, da meni igrača ne bo dovolj, zato so se takrat odločili, da mi kupijo pravo diatonično harmoniko,« pripoveduje Jelar. S tem se je njegovo otroško navdušenje začelo spreminjati v nekaj precej bolj resnega.
Starši so ga vključili tudi v učne ure, kasneje pa je svojo glasbeno pot nadaljeval v glasbeni šoli. Harmonika tako ni ostala zgolj otroška zanimivost, ampak je postala del njegovega življenja.
Danes ima Jelar poleg športa še vedno močno vez z glasbo. Čeprav ga večina pozna predvsem kot smučarskega skakalca, mu igranje harmonike predstavlja predvsem sprostitev in prijeten odmik od zahtevnih treningov.
Šport in glasba sta tako pri njem dobila vsak svojo vlogo. Medtem ko ga skakalnica postavlja pred športne izzive, mu harmonika ponuja trenutke, ko lahko misli odmakne od naporov in se posveti nečemu, kar ga veseli že od najzgodnejših let.
