Snežni vihar se je začel že zvečer. Sneg je švigal skoraj vodoravno skozi zrak, pekel v očeh in izbrisal vsako sled na poti v nekaj sekundah.
Gozdar, mož s štiridesetimi leti izkušenj v gozdu, je bil na poti nazaj do svoje odmaknjene koče in mislil le na to, da čim prej prispe, zakuri peč in preživi neurje. V takšni noči je bilo življenjsko nevarno zadrževati se zunaj brez nujnega razloga.
Toda nenadoma je skozi tuljenje vetra zaslišal nenavaden zvok. Sprva ga je imel za škripanje dreves, nato pa se je zaslišal znova. Tanek, tožeč zvok, skoraj kot človeški jok.
Gozdar se je ustavil, prisluhnil in počasi skrenil s poti, v gost smrekov gozd.
Po nekaj minutah je dosegel majhno kotanjo, ki je bila skoraj povsem prekrita s snegom. Tam, ob koreninah stare smreke, je ležala lisica. Velika, rdečerjava žival. Sneg je že začel prekrivati njen kožuh in takoj je bilo jasno, da je mrtva. Toda pod njenim telesom se je nekaj premikalo.
Gozdar je previdno stopil bližje in pokleknil.
Pod lisico se je stiskalo pet majhnih lisjih mladičev. Drobni, puhasti, s še prevelikimi tačkami in vlažnimi smrčki. Stiskali so se k materi, kot da bi se hoteli skriti pod njenim kožuhom, jo drezali s smrčki ob bok in tiho cvilili. Eden izmed njih jo je celo poskušal potisniti s tačko, kot da bi upal, da bo vsak trenutek vstala.
Mladiči niso razumeli, kaj se je zgodilo. Ležali so tesno skupaj, včasih dvignili glavice in žalostno zacvilili, nato pa se spet zarili v hladen kožuh svoje matere. Najmanjši je vedno znova poskušal zlesti pod njeno sprednjo tačko, kot da tam išče toploto.
Zakon tajge je bil preprost in neizprosen: ne posegaj v življenje divjine. Narava sama odloča, kdo preživi in kdo ne. Gozdar je ta zakon poznal bolje kot večina.
Toda vedel je tudi nekaj drugega. Ti mali ne bodo preživeli noči.
Snel je rokavice in previdno dvignil enega od mladičev. Bil je lahek, topel in se je takoj stisnil k njegovi dlani. Ostali so začeli tišje cviliti in se še tesneje stisnili skupaj.
— Ah vi mali rdeči… — je tiho zamrmral gozdar. — Brez svoje matere tukaj nimate nobene možnosti.
Nežno je mladiče zavil v svojo jakno in jih odnesel nazaj v svojo kočo. Ves čas poti so tiho cvilili, se občasno premikali in stegovali smrčke navzgor, kot da iščejo znan vonj.
Gozdar še ni slutil, da bo rešitev teh nemočnih živali kmalu v njegovo življenje prinesla strašne dogodke – in morda celo pritegnila pozornost nečesa, pred čimer se boji celoten gozd 😢😱
Tisto noč gozdar skoraj ni spal. Zakuril je peč, iz stare škatle in nekaj kosov blaga naredil toplo gnezdo in vanj položil mladiče. Sprva so se nemirno obračali, cvilili in iskali svojo mater, a so se postopoma ogreli in umirili.
Minilo je nekaj dni.
Toda nekega večera je nekdo potrkal na vrata koče. Trkanje je bilo težko in odločno. Gozdar je takoj vedel, da to niso naključni popotniki.
Ko je odprl, so pred njim stali trije moški. Eden izmed njih je takoj stopil korak naprej in pokukal v kočo.
— Si ti gozdar? — je vprašal.
— Lahko tako rečeš, — je mirno odgovoril stari mož.
— Vemo, da si v kotanji našel lisje gnezdo. Tam je ležala rdeča lisica.
Gozdar je molčal.
— Lisico smo tam pustili mi, — je nadaljeval drugi. — Kožuh je bil dober. Toda mladičev nismo našli. Torej si jih vzel ti.
Moški so se spogledali.
— Tukaj so, — je rekel prvi. — Daj nam jih. Mi bomo že poskrbeli za to.
Gozdar je počasi zaprl vrata in se obrnil proti njim.
— Nikamor ne gredo.
Tretji moški je stopil korak naprej.
— Poslušaj, starec. Očitno nisi razumel. Tukaj smo zaradi njih.
— Sem, — je mirno rekel gozdar. — Ampak prišli ste zaman.
Potem pa se je vse zgodilo zelo hitro. Prvi krivolovec sploh ni razumel, kako se je nenadoma znašel zunaj v snegu pred kočo. Drugega je gozdar preprosto potisnil čez prag, tretji pa se je sam umaknil, ko je spoznal, da stari mož sploh ni tako nemočen, kot je mislil.
Le trenutek kasneje so vsi trije stali na dvorišču.
— Izginite iz mojega gozda, — je tiho rekel gozdar. — In ne vračajte se.
Moški so ga še nekaj sekund opazovali, nato pa so se z godrnjanjem obrnili in odšli v smeri ceste.
