Jakob Kavšek je pred velikim življenjskim preobratom. Uspešni 23-letni plesalec iz Bele krajine je bil sprejet na ugledno Academy of Theatre and Dance v Amsterdamu, zato bo konec meseca Slovenijo zamenjal za Nizozemsko in začel povsem novo poglavje.
Ples je v življenju Jakoba Kavška prisoten že vse od njegovega desetega leta, čeprav sprva ni bil edini šport, ki ga je zanimal. Preden je postal njegov glavni svet, je hkrati treniral rokomet in tenis, nato pa urniku dodal še ples. Ko so treningi postajali vse zahtevnejši, je moral sprejeti odločitev.
»Pred plesom sem treniral še rokomet in tenis, in to celo oba hkrati. Nato sem temu dvojčku dodal še en šport. Ko je ples postal velik časovni in fizični zalogaj, sem postopoma opustil rokomet in tenis.«
Od takrat je prehodil dolgo pot. Preizkusil se je v številnih oblikah sodobnega plesa, med drugim v hip hopu, modern danceu, jazz baletu in show danceu. Čeprav je star komaj 23 let, je osvojil toliko naslovov državnega prvaka, da jih danes skoraj ni več mogoče prešteti.
Toda njegov odnos do plesa se je skozi leta spremenil. Danes ga ne dojema več predvsem kot tekmovalni šport, ampak kot umetniški poklic in način izražanja.
»Trenutno so se treningi plesa prelevili v vaje. Plesa več ne treniram v obliki športa, temveč se z njim ukvarjam kot z umetnostjo – preko nastopov, projektov, predstav. Redno ohranjam svoje telo aktivno in pripravljeno na delo v stroki. Udeležujem se ‘classov’, gibanja, improvizacije, hkrati pa sem tudi sam v zadnjem letu delal kot pedagog in predajal svoje znanje mlajšim generacijam.«
Prav zdaj ga čaka eno največjih obdobij sprememb doslej. Sam pravi, da bo moral ostati odprt za nove smeri in priložnosti ter ugotoviti, kam ga lahko ples še odpelje.
»Prihaja obdobje, ko bom moral biti odprt za nove priložnosti, raziskovati, kam me ples lahko še odpelje, in si svojo pot ustvarjati nekoliko drugače kot doslej.«
Za njim je že zelo dejavno leto. Nastopal je v treh produkcijah SNG Opera in balet Ljubljana, in sicer v predstavah Netopir, La Traviata in Carmina Burana +. Ob tem se je lotil tudi projekta, ki mu pomeni še posebej veliko.
Skupaj z dobro prijateljico Piko Kovač je ustvaril plesno-umetniški kratkometražni film Anima. Njegova premierna projekcija je predvidena za 20. avgust.
»Je prvi projekt, ki je zrasel popolnoma na mojem zelniku in sem nanj strašno ponosen,« pravi Jakob.
Čeprav je vajen odrov, ima pred vsakim nastopom svoj zelo oseben ritual. Preden stopi pred občinstvo, se poskuša povsem umiriti in pozornost usmeriti na svoje telo.
»Vedno se pred nastopom poljubim po rokah in nogah, zaprem oči, fokus prestavim na svoje telo, globoko diham, in ko začutim tla pod stopali, sem pomirjen. In pripravljen.«
Zdaj pa ga čaka oder precej drugačne vrste. Sprejet je bil na Academy of Theatre and Dance v Amsterdamu, in to na dva med plesalci zelo zaželena programa – sodobni ples in koreografijo.
»Zelo sem počaščen, da sem bil sprejet na Academy of Theatre and Dance v Amsterdamu. Šolanje traja tri leta, potem sledi eno leto za pripravništvo in ustvarjanje zaključnega dela. Zanimivo je, da se veliko študentov odloča pripravništvo opraviti nekje zunaj Amsterdama in Nizozemske, kar bo morda ustrezalo tudi meni.«
Pred selitvijo je moral rešiti še eno precej zahtevno vprašanje – stanovanje. Amsterdam slovi po težavnem nepremičninskem trgu, česar se je hitro zavedel tudi sam.
»Da, z bivanjem sem imel na koncu kar srečo, saj v Amsterdamu vlada prava nepremičninska saga. Zelo malo stanovanj je na voljo, v večini jih raje oddajajo za krajši čas, ogromno je lažnih profilov.«
Stanovanje oziroma sostanovalca je iskal prek več različnih kanalov, rešitev pa se je pojavila tam, kjer je morda najmanj pričakoval.
»Iskal sem ga na različnih platformah in ga na koncu našel preko Instagrama. Mojo objavo je opazil Slovenec, prijatelj od prijatelja, ki je ravno iskal sostanovalca v Amsterdamu, navezal je stik in kmalu sva bila dogovorjena.«
Selitev bo tudi družinska. Starša mu bosta pomagala pri odhodu, že konec meseca pa se bodo skupaj odpeljali na Nizozemsko. Nato bo Jakob prvič zares začel samostojno življenje daleč od doma.
Odločitev kljub velikemu navdušenju ni povsem lahka. Najbolj bo pogrešal ljudi, ki jih pušča v Sloveniji.
»Vse. Ni lahko zapustiti prijateljev in družine, ampak, če sem iskren, nimam občutka, da se selim nekam blazno daleč. Skok na letalo in sem v treh urah v moji Beli krajini.«
Prav zato selitve ne vidi kot slovo. Prepričan je, da bo stike z domačimi in prijatelji ohranjal zelo pogosto.
»Tudi prijatelji in kolegi bodo lahko na obisku pri meni v Amsterdamu, kot bi mignil, zato ne dvomim, da se bom z vsemi videval zelo pogosto.«
Zaradi nove poti bo moral za zdaj prekiniti tudi študij, ki ga je obiskoval v Sloveniji. Študiral je psihologijo, ostalo pa mu je še nekaj izpitov, ki jih želi pozneje dokončati.
»Študij v Sloveniji za zdaj zapuščam, ostalo mi je še nekaj izpitov, ki pa bi jih rad zaključil naknadno. Študij psihologije mi je bil dokaj zanimiv, zagotovo se je našlo tistih nekaj predmetov, ki so me nekaj naučili, hkrati pa je človeška psiha postala tudi moj navdih za ustvarjanje.«
Pri njegovih velikih odločitvah mu veliko pomeni podpora domačih. Oče Andrej je župan Črnomlja, mama Alenka je zaposlena na banki, sestra Nika pa dela v podjetju. Njihove poklicne poti so precej bolj klasične od Jakobove, zato njegove drznejše ideje včasih najprej sprejmejo nekoliko previdno.
»Zelo so ponosni na vse moje uspehe, kar mi ogromno pomeni. Vedno se jih razveselim, ko jih vidim v občinstvu. Oče Andrej je župan Črnomlja, mama Alenka je zaposlena na banki, sestra Nika pa dela v nekem podjetju. Vsi trije imajo precej bolj konvencionalne službe od moje, tako da kdaj z rezervo jemljejo take bolj divje ideje v plesni karieri, ampak na koncu me vedno podprejo brez zadržkov.«
Jakob pa ni prepoznaven le po plesu. Že štiri leta nosi brčice, ki so postale njegov precej značilen del videza.
»Brčice nosim že štiri leta. Nisem si mislil, da se jih bom tako navadil. V vmesnem obrobju sem moral zaradi predstave, v kateri sem nastopal, nekaj časa biti brez in takrat si sploh nisem bil všeč.«
V tem času so njegove brčice doživele že marsikatero preobrazbo. Spreminjal je njihovo obliko in jih barval v različne odtenke, od črne pa vse do oranžne.
Čeprav se njegova plesna pot vrti predvsem okoli sodobnega plesa, se občasno znajde tudi ob precej bolj domačih ritmih.
»Polka ni ravno moja prva izbira plesa, ne bom pa lagal, da je še nikoli nisem. S sestro, ki sicer ni najboljša plesalka, kdaj, sicer bolj iz heca, zapleševa tudi polko.«
Konec meseca se bo tako za 23-letnega Belokranjca začelo nekaj povsem novega. Za sabo pušča domače okolje, del slovenskega študija in življenje, ki ga dobro pozna, pred njim pa so Amsterdam, zahtevno plesno izobraževanje, samostojnost ter priložnost, da svoj talent razvije še korak dlje.
