Številna leta je živel sam ob robu gozda. Nekdaj je bilo tu življenje: prijatelji so prihajali na obisk, sorodniki so se občasno oglasili, avto je stal na dvorišču, iz hiše so se slišali glasovi. Toda z leti je vse izginilo. Njegova žena je umrla, sin se je preselil daleč in se skoraj ni več oglašal. Hiša ob jezeru je postala tiha in prazna.
Stari mož se je navadil na osamljenost. Zjutraj je stopil na verando, pogledal v gozd, poslušal veter med borovci in zakuril peč. Včasih so v daljavi potovali losi ali so lisice bežale skozi grmičevje, vendar divje živali nikoli niso prišle blizu hiše.
Tistega jutra je vstal še pred svitanjem. Sprva je pomislil, da je veter udaril v vejo ob vrata. Nato je zaslišal gluh udarec, kot da bi nekdo močno udaril proti verandi.
Stari mož si je oblekel toplo jakno in previdno odprl vrata. In obstal.
Direktno pred pragom je stala ogromna medvedka. Iz njenega gobca se je dvigal paro, sneg je svetil v njenem kožuhu. Toda najčudnejše ni bilo to.
Med njenimi zobmi je držala majhno medvedje mladiče.
Žival ni rjovela in ni kazala zob. Medvedka je preprosto stala in gledala moškega. V njenih očeh ni bilo jeze, le skrb.
Stari mož je čutil, kako mu srce močneje bije. Vsak drug bi zaprl vrata in se zaklenil v hišo. Razum mu je tudi svetoval, naj stori to.
Toda ravno v tem trenutku je divja žival naredila nekaj, zaradi česar je stari mož končno razumel, zakaj je prišla do njegove hiše. Nadaljevanje te zgodbe najdeš v prvem komentarju.
Majhno telo medvedjega mladiča se je komaj premikalo.
Ko se je stari mož sklonil k živali, je opazil na njeni tački tanko kovinsko zanko. Bila je krivolovska past, ki se je globoko zarezala v kožo. Mladič je komajdi dihal.
Previdno je odprl zanko in rešil tačko. Nato je dvignil majhno žival in jo odnesel v hišo. Položil je medvedje mladiče blizu peči, ga pokril z staro volneno odejo in začel previdno drgniti, da bi ga ogrel.
Medvedka je ves čas sedela pred verandami in ni odšla.
Po nekaj časa je mladič tiho premaknil, odprl oči. Stari mož ga je dvignil v naročje in ga spet odnesel ven.
Medvedka je prišla bližje, previdno vzela mladiča in tiho dotaknila z gobcem roke moškega.
Že naslednji dan je stari mož v grmičevju našel več takšnih pasti. Odstranil je vse in pustil nobene za seboj.
Po tem srečanju je spet začel vsak dan hoditi po gozdu, tako kot pred mnogimi leti.
