Gozdar se je že zdavnaj navadil na tišino. Potem ko v njegovem življenju ni bilo več ne družine ne bližnjih ljudi, je gozd postal njegov edini dom in delo njegov edini smisel. Zjutraj je opravljal obhode, zvečer se je vračal v majhno kočo na robu gozda, kjer ga je čakala le samota.
Moški je rešil brejo volkuljo iz ledeno mrzle vode – a nikoli si ne bi mogel predstavljati, kakšna nočna mora bo nastala iz tega dobrega dejanja…
Še posebej pogosto je nadzoroval območje pri zamrznjenem jezeru. Kraj je bil nevaren – tanek led, skrite razpoke. Kljub temu so tja prihajali mladostniki, da bi drseli, tvegali, ne da bi razmišljali o posledicah. Jezilo ga je, a se je vedno znova vračal, kot da bi čutil, da se bo tam nekega dne nekaj zgodilo.
Tistega dne je v zraku ležala čudna tišina. Tudi veter se je komaj premikal. In nenadoma – zvok. Sprva tih, nejasen. Nobeno pravo tuljenje, bolj obupan glas. Gozdar je obstal, prisluhnil, in srce mu je začelo hitreje biti. Zvok se je ponovil, tokrat jasneje. Pri jezeru je bil nekdo.
Stekel je proti vodi.
Prizor, ki se mu je ponudil, ga je za trenutek ohromil. V ledeni vodi se je za življenje borila volkulja. Velika, težka, z okroglim trebuhom. Poskušala se je izvleči ven, z drsečimi tacami na robu ledu zdrsnila in vedno znova padala nazaj v vodo. Njeni gibi so bili sunkoviti, obupani. Dušila se je, lovila zrak, in vedno znova izdajala ta prekinjeni krik, ki ga je slišal.
Volkovi so hitre in močne živali. Toda to je bilo drugače. Zaradi svoje brejosti ni mogla pravilno skočiti, ni mogla najti opore. Led pod njo se je lomil, razpadal, in z vsako sekundo jo je zapuščalo več moči. Voda okoli nje se je že temnila od njenega mokrega kožuha.
Moški je rešil brejo volkuljo iz ledeno mrzle vode – a nikoli si ne bi mogel predstavljati, kakšna nočna mora bo nastala iz tega dobrega dejanja…
Previdno se ji je približal, se ulegel na led, da ne bi padel skozi, in iztegnil roke. Volkulja se je sprva zdrznila, pokazala zobe, a moči za agresijo skoraj ni več imela. Takrat je zagrabil njen gost, moker kožuh, napel vse telo in potegnil. Led pod njim je pokal, voda mu je škropila v obraz, roke so mu od mraza otrple, a ni popustil.
Vedno znova jo je vlekel nekoliko bližje, dokler mu ni končno uspelo, da jo je spravil na trdni led. Volkulja se je zgrudila poleg njega, težko dihala in ni bila več niti sposobna vstati. Spustil se je nazaj, poskušal priti do sape in čutil, kako mu mraz leze do kosti.
V tistem trenutku si gozdar niti približno ni mogel predstavljati, kakšna nočna mora bo nastala iz tega dobrega dejanja 😱😳
In prav v tem trenutku mu je postalo jasno, da ni sam.
Sprva je bil le občutek – prisotnost nekoga za njim. Počasi se je obrnil in jih zagledal. Več volkov je stalo nedaleč stran. Tiho. Nepremično. Njihovi pogledi so bili usmerjeni naravnost vanj.
Živali so videle vse. Zanje je bilo videti drugače. Človek ob njihovi oslabljeni volkulji. Človek, ki jo je držal, vlekel, se je dotikal. Grožnja.
Eden izmed volkov je naredil korak naprej. Nato še enega. Napetost je visela v zraku kot pred nevihto. Moški se je počasi dvignil, brez sunkovitih gibov, vedoč, da bi bil beg nesmiseln.
In nenadoma se je vse zgodilo bliskovito hitro.
Eden izmed volkov je planil naprej in ga napadel. Hitro, tiho, kot senca. Moški je imel komaj čas reagirati.
Toda v istem trenutku je nekaj stopilo med njiju.
Bila je prav tista volkulja, ki jo je ravnokar potegnil iz ledene vode. Majajoče se je dvignila, a v njenem pogledu ni bilo več nemoči. Pokazala je zobe in se postavila zaščitniško pred njega.
Napadajoči volk je obstal. Stala sta si nasproti. Sekunde so minevale, ki so se zdele kot večnost.
Tiho je zarenčala na svoje tovariše.
In v tem renčanju je bilo več kot le opozorilo. Bilo je, kot da bi jim sporočala, da ta človek ni sovražnik.
Krdelu je zmanjkalo odločnosti. Volkovi so se pogledali med seboj, napeto dihali, a se ni več nihče premaknil. Končno je tisti, ki je prvi napadel, počasi stopil nazaj.
Moški je stal tam in komaj verjel, kaj se dogaja.
