Gregor Ravnik se svojih šolskih dni spominja z veliko topline. Pravi, da težav in lumparij ni manjkalo, a prav ti trenutki so danes med tistimi, ki mu najpogosteje narišejo nasmeh na obraz.
Ko Gregor Ravnik pomisli na osnovnošolska leta, se najprej spomni prijateljev, druženja in občutka, da je bilo življenje takrat precej bolj brezskrbno. Čeprav ni bilo vse vedno popolno, so prav manj prijetni zapleti sčasoma postali zgodbe, ki jih danes pripoveduje z nasmehom.
Tudi kakšna šolska lumparija se je znašla med spomini. Gregor priznava, da so skupaj z vrstniki učiteljem kdaj ponagajali, vendar poudarja, da nikoli niso prestopili meje dobrega okusa. V šolo je sicer rad hodil in nanjo nima slabih spominov.
Posebno mesto imajo pri njem učitelji, ki so že zgodaj opazili njegovo naklonjenost glasbi. Njihova spodbuda mu je veliko pomenila, saj so ga podpirali pri nečem, kar je pozneje postalo pomemben del njegovega življenja in poklicne poti.
Šolska leta so mu prinesla tudi prijateljstva, ki niso ostala samo v preteklosti. Z nekaterimi prijatelji iz osnovne šole je povezan še danes. Ko se po daljšem času znova srečajo, hitro ugotovijo, da se je kljub letom med njimi marsikaj ohranilo skoraj nespremenjeno.
Ob pripovedovanju o otroštvu se Gregor danes včasih zaloti pri stavku, ki ga je nekoč verjetno poslušal od starejših: »Ko sem bil jaz vaših let.«
Razlika, ki jo najbolj opazi, je način preživljanja prostega časa. Njegova generacija je po njegovih spominih veliko več časa preživela zunaj. Vozili so se s kolesi, se ukvarjali s športom in preprosto bili skupaj, pri tem pa telefonov ni bilo v središču njihove pozornosti.
Prav ta preprostost mu danes ostaja še posebej dragocena. »Mislim, da je bilo v tem nekaj zelo lepega,« pravi Gregor.
Šolska leta mu tako niso ostala v spominu le zaradi pouka in ocen, ampak predvsem zaradi ljudi, spontanih dogodivščin in občutka svobode, ki ga danes pogreša še bolj kot nekoč.
